Hiter način življenja, instant prehrana in diskontne prodajalne so povsem spremenili nakupovalne navade ljudi na področju živil. Zato, da trgovci kujejo dobičke smo primorani poleg živil kupiti še kup embalažnih materialov od plastike, folije, stekla, kartona, kovin ali lesa. Zadnji res niso tako problematični (steklo, papir in kovine) predvsem iz trajnostnega vidika, saj jih lahko ponovno uporabimo. Vseeno pa ob tem nastanejo dodatni stroški, ki povsem po nepotrebnem povečujejo ceno izdelka in dodatno obremenjujejo naš planet s sproizvodnjo le teh in izkoriščajo dodatne naravne in energetske resurse. Upoštevati je potrebno, da je moral te materiale nekdo proizvesti, jih pripeljati do porabnika in to moramo plačati ob nakupu živil, nenazadnje je potrebno te odpadke nekako “odstraniti” in to plačamo spet porabniki živil.

Res nekatera, predvsem predelana živila, ne morejo drugače kot v nekakšni embalaži opraviti poti od proizvajalca k potrošniku, vendar bi morali za to uporabiti predvsem trajnostno embalažo, predvsem iz stekla, kovine ali lesa, čimveč tudi vračljive ali uporabne za kaj drugega.

Povprečno gospodinjstvo ustvari letno samo iz naslova embaže zapakiranih živil (brez transportnih vrečk) cca 45 kg plastičnih odpadkov in dobrih 15 kg kovinskih odpadkov

Poglejmo nekaj primerov “kaj kupimo poleg živil”:
– 800 g narezanega kruhu ali štruca v foliji ali toast 500 g – 6 do 8 g folije
– 10 kos zapakiranih žemelj – 11 g folije
– narezana mortadela 150 g – 35 g plastike
– narezan sir 150 g – 17 g plastike
– hrenovka 20 g – 3 g folije
– jogurt 220 g – 10 g plastike
– ribja konzerva – 30 do 35 g kovine
– plastenka 1 l – 36 do 40 g plastike
– tetrapak 1,5 l – 53 g raznih materialov

Razmislimo o tem, da v Sloveniji zavržemo precej hrane – letno cca 68 kg po osebi oziroma 272 kg po štiričlanski članski družini. Vsa embalaža te zavržene hrane je bila nepotrebna, tako je bil stran vržen tudi denar, energetski resursi, transport, smo pa ob tem še dodatno po nepotrebnem obremenili naš planet.

Marsikateri izdelek je “bogato zapakiran” najbrž z namenom, da nekaj več izgleda in s tem daje kupcu občutek, da je kupil malo več, kot je dejansko v embalaži. To se pogosto dogaja pri sladkarijah, tako imajo polnjeni čokoladni bomboni z neto težo 280 g še 58 g v glavnem plastične embalaže in folije ter kartona. Ali pa še naslednji primer: 18 manjših keksov po 14 g (skupaj cca 250 g ) je pakirano v 45 g embalaže (32 g karton + 2x6g plastike).

Kaj lahko naredimo sami:

• kupujemo živila postrežno, ne v predpakiranih porcijah;
• kupujte izdelke v rinfuzi, namesto v posamičnih pakiranjih;
• če rabite večje količine in je to mogoče, kupite večje pakiranje, namesto več manjših pakiranj;
• izogibajte se izdelkov z več vrstami embalaže (plastika, papir, folija in podobno);
• če že kupimo tudi dodatno embalažo, to uporabimo za shranjevanje lastnih pridelkov (raznorazni kozarci, steklenice, tudi razne škatlice …), ali pa uporabimo za shranjevanje in sortiranje raznoraznih stvari v domu (npr. kozarci, steklenice, razne škatle ..);
• izbirajte proizvode v embalaži, ki jo boste lahko uporabili za ponovno polnjenje ali za kakšnen drug namen (steklovina, kartonska embalaža, platnene vrečke in podobno);
• izogibajmo se plastiki, če je možnost vzemite namesto plastične papirnato vrečko;
• uporabljajte vračljivo ali lastno embalažo – marsikateri “osveščeni” ponudnik že nudi to možnost;
• če proizvoda ne boste rabili takoj, kupite tistega, ki ima daljši rok uporabe;
• predvsem pa se bo potrebno odreči malo akomoditete in vložiti malo več izvirnosti pri nakupovanju živil.