Arhiv Značk: živa hrana

Zeleni kašasti sokovi

Dobrote,Zdravje,,,

Domača, poceni in učinkovita superhrana – Zeleni kašasti sokovi

Prihaja čas zelenega bogastva na vrtovih, travnikih in gozdovih, to pa pomeni, da lahko izkoristimo vse najboljše, kar nam prinaša in ponuja narava. Poznano nam je, da je telo sposobno samo obnoviti načeto zdravje in počutje, če spremenimo način življenja in mu preskrbimo ustrezne hranilne snovi in energijo. Kot nalašč za to so zeleni kašasti sokovi, bogati s klorofilom, minerali, vitamini, encimi, beljakovinami in vlakninami, so najbolj idealna hrana za sodobnega človeka, ki v hitrem tempu življenja pozablja na kakovost vsakodnevnih obrokov, predvsem pa premajhnega vnosa energije. Poleg tega nam zelenje pomaga prebavljati drugo hrano, vzdržuje raven želodčne kisline in ustvarja kislinsko-bazično ravnotežje v telesu. Zelenje je pomembno tudi zaradi vlaknin, ki delujejo kot goba pri čiščenju črevesja. Nekateri strokovnjaki za prehrano menijo, da je poglavitni vzrok človekovega staranja ravno premajhno uživanje vlaknin (vsaj 50 gramov na dan).

S pestrim in raznoličnim izborom zelenja in sadja ter oreškov lahko zadostimo tudi vsem petim okusom: sladkemu, grenkemu, kislemu, slanemu in pekočemu. Ti okusi ne ustrezajo vedno povsem okusu živila, temveč odražajo energijske lastnosti živila. Ko je teh pet okusov v ravnovesju, prevladujeta zdravje in dobro počutje. Nasprotno pa se lahko ob neravnovesju pojavijo bolezni in slabo počutje.


Zelenje je odličen vir vitaminov in rudninskih snovi ter tudi bogat vir enostavnih beljakovin, ki jih telo veliko lažje presnavlja kot beljakovine živalskega izvora. Zelenje tudi ne bi bilo zeleno, če ne bi imelo klorofila, ki je v bistvu utekočinjena sončna energija. Klorofil je ravno tako pomemben kot sončni žarki, brez sonca ni življenja in prav tako ni življenja brez klorofila. Klorofil vsebuje veliko kisika, ki je pomemben za obstoj dobrih bakterij, ki jih lahko hitro uničimo s slabo hrano, nezdravim načinom življenja, stresom, antibiotiki in podobnim. Poglavitna sestavina rastlin je tudi celuloza, ki ima najtrdnejšo molekulsko zgradbo na planetu. Nobena prehranska sestavina nima tako dragocenih sestavin kakor zelenje, toda vse dragocenosti so shranjene v rastlinskih celicah, ki so iz trdnih snovi tudi zato, da rastlina lahko preživi. Da bi se te dragocene sestavine iz notranjosti lahko sprostile, je treba celične stene pretrgati, kar pa ni tako preprosto. Tudi stara modrost pravi, da moramo hrano vsaj petdesetkrat temeljito prežvečiti predenjo jo pogoltnemo. Zelenje moramo prežvečiti v kremno zmes in šele tako zaužijemo, najlažje to naredimo z dobrim mešalnikom, saj le ta opravi to “žvečenje” do potankosti. Če zelenja temeljito ne prežvečimo, ne zadostimo našim prehranskim potrebam.

Zeleni sokovi so eden najboljših načinov, kako v svoj jedilnik vključiti čim več zelenolistne zelenjave, ki jo še kako potrebujemo za optimalno delovanje našega organizma in je običajno ne zaužijemo v zadostnih količinah. Tako lahko za sokove porabimo celo paleto letnemu času primernega različnega zelenja: vse vrste solat, špinačo, blitvo, stebelno zeleno, zelje, peteršilj, ohrovt, zelenje od korenja, redkve, rdeče pese in repe, rukolo, mlade liste (trta, maline, robide, gozdne jagode, bukev in podobno), zelene kalčke, samonikle in užitne divje rastline (kopriva, detelja, regrat, trpotec,regačica, rman, kislica, trobentica, navadni tolščak… ), začimbe (janež, koper, bazilika,meta, melisa….). Šopu zelenja pa dadamo še dve do tri vrste sadja (jabolka, hruške, breskev, jagodičevje, lubenice,slive, limona, melona….), semena (npr. laneno seme), cimet, klinčke… Ni pa priporočljivo mešati sadja in korenov.
Pustite domišljiji prosto pot !

Pri uvedbi kašastih zelenih sokov v prehrano je pomembna postopnost, da ni prehitrega čiščenja in razstrupljanja telesa, ki ni vajeno žive hrane neobremenjene z dodatki in strupi. Predlagamo, da v začetku uporabimo približno 60 % sadja in 40 % zelenja ter seveda nekaj vode. V tem primeru bo sadje v soku prevzelo okus in uživali bomo v slastnem napitku. Ko pa se na zelenje navadimo, svetujemo, da počasi začnemo odstotek obračati v prid zelenolistni zelenjavi. Tako bomo zaužili celo bogastvo bazičnih mineralov in klorofila, kar pri današnjem načinu prehranjevanja še kako potrebujemo.

Ljudje, ki že nekaj časa zamenjujejo en obrok dnevno in redno uživajo zelene kašaste sokove vedo povedati, da imajo več energije, odlično prebavo in čutijo manjšo potrebo po hrani. Pohvalijo se z manj nihanja sladkorja v krvi, imajo čistejšo kožo in boljši vid, potrebujejo manj počitka in manjšo možnost za pojav depresije.

Priprava zelenih kašastih sokov je izredno preprosta. Ne potrebujemo nobenega predznanja, samo malo dobre volje in časa, nekaj minut na dan. Je pa dobro, da uporabimo res kakovosten mešalnik, saj je pomembno, da sta sadje in zelenjava popolnoma zmleta in kremasta. Obrok naj bo vsaj 40 minut ločen od ostalih obrokov. Najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da je sok najboljši tisti trenutek, ko ga pripravimo. Dober in hranilen ostane pa še do tri dni, če ga hranimo v zaprti posodi v hladilniku.

Podobno problematiko obravnava tudi prispevek Privoščite si kaj surovega

Privoščite si kaj surovega

Dobrote,Trajnostni nasveti,Zdravje,,,

Zakaj ne bi namesto kakšne sladice ali čipsa  zaužili kakšen korenček, repo, redkev, orešček ali sadje?

Res je vprašanje – Zakaj ne?  Zakaj ne bi kot prigrizek, bodisi dopoldanski, popoldanski ali večerni namesto predelane hrane uporabili surovo – presno hrano. Preprost in zdrav je naslednji manjši prigrizek ali predjed – Kolerabo (črno redkev, redkvico, repo) na tanko narežete, položite na krožnik, pokapate z olivnim oljem, dodate malo soli in črnega popra. Namesto olivnega olja lahko uporabite tudi hladno stiskano sončično olje ali olje oljne ogrščice. Idealna kombinacija je črna redkev ali rdeča redkvica s hladno stiskanim oljem oljne ogrščice. Namesto kruha ali krekerjev za pomakanje v omako lahko uporabite surovo kolerabo. Vsak miks domačega suhega sadja in semen je dosti bolj zdrav kot razni čipsi ali krekerji.

Ko govorimo o zdravi prehrani moramo najprej razumeti, da je za čil imunski sistem pomembna predvsem  raznovrstna in uravnotežena prehrana, predvsem domača slovenska avtohtona hrana, ki lahko nudi polno  podporo delovanju naše notranje armade. Še večjo korist pa dobimo če uživamo domača surova živila.

Živila uživamo surova. Živilo je surovo, če je termično neobdelano ali pripravljeno pod 47 °C. Surova hrana vsebuje ključna hranila, encime, minerale in vitamine ter ima svojo vitalno energijo,  rečemo, da uživamo živo hrano. Če hrano kuhamo vse to v večini uničimo, kuhanje dejansko poruši naravno strukturo hrane, saj nas oropa bistvenih hranilnih vrednosti. To pomeni, da uživamo mrtvo hrano, za katero se mora telo, če jo želi kakovostno prebaviti, zelo potruditi.  Mrtva hrana pospeši staranje, zmanjša odpornost in sposobnosti ter zmanjša energijo, neuporabna je, saj je mrtva. Nasprotno živa hrana vsebuje ključna hranila, ki jih telo potrebuje za ustvarjanje energije,  več je vnesemo, več življenjske energije pride v telo. S povečanim  vnosom surove hrane bomo presenečeni nad povečano koncentracijo energije in mladostnim videzom, izboljšanim videzom kože,  boljšo prebavo, izgubo odvečne telesne teže,  zmanjšanjem tveganja za bolezni srca, sladkorne bolezni in raka, pa tudi zmanjšanje mnogih drugih izčrpavajočih zdravstvenih tegob.  V primerjavi z večino kuhanih živil, zlasti v primerjavi s hitro hrano in drugimi predelanimi živili,  surova živila običajno nimajo toliko trans in nasičenih maščob.

Najboljši način za prestop v presno hrano je dodajanje sadja, zelenjave, oreščkov in semen v prehrano. Optimalno bi bilo, če pojemo 55 odstotkov surove in 45 odstotkov kuhane hrane.  Vsako pretiravanje je tudi pri tem nepotrebno.

Na jedilniku se tako lahko pojavijo:  sveže sadje in zelenjava, sveže stisnjeni sadni in zelenjavni sokovi,  suho sadje, nepraženi oreščki, semena, nekatere vrste stročnic, ki se lahko jedo surove (mlad grah, čičerka …), kaljena žita, lešnikovo mleko, alge, gobe, nenazadnje tudi manjše količine surovega mesa, obvezno lokalne pridelave (lahko v obliki tatarskega bifteka), da telesu zagotovijo določen odstotek živalskih beljakovin.
Poglejmo nekaj primerov in idej za okusno »surovo hrano«:

Solate: običajno povsem normalno razumemo, da si v solatah privoščimo surovo zelenjavo:  vse vrste zelene solate, motovilec, radič,  paradižnik, papriko, kumare, zelje, rdečo redkvico,  črno redkev, česen, čebulo, regrat,  vodno  krešo, rukolo, drobnjak…
Ne boste veliko tvegali če solatam dodate še naslednjo surovo zelenjavo, ki jo običajno termično obdelamo:  korenje (rdeče ali rumeno), špinačo,  rdeča peso, repo, rumeno ali nadzemno kolerabo, por,  rdeče zelje, zeleno (tako gomolj, kot liste, steblo in celo semena).   
Še več pa boste za okus in predvsem za zdravje naredili, če solatam dodate surova zelišča in dišavnice (predvsem mlade rastline) kot so: trpotec, meta, kopriva, slez, melisa, trobentice,  bazilika in pa tudi tako imenovane »divje solatnice«:  regačica, navadni tolščak, kozja brada, kislica, rogovilček, marjetica  .., pa tudi mladi listi bezga, malin,   hibiskus…
Kot solato dostikrat uporabimo tudi kislo zelje in repo, kar je v bistvu presno,  zelo uporabni pa sta tudi surovi.

Prigrizki:  narezana črna redkev ali repa, suho sadje (jabolka, hruške, marelica, sliva, rozine, borovnice), sveže sadje, semena (bučno, laneno, sončnično…), zanimiv je tudi surovi kostanj (potrebno ga je le dobro olupiti, tako zunanjo trdo kot notranjo mehko kožico)

Zelenjavni (in sadni) napitki oziroma zeleni kašasti sokovi: korenje, rdeča pesa, melisa, meta, regrat, solate, samonikle rastline, listi podzemnih rastlin, jagodičevje, lubenice….

Surove so užitne tudi gobe prašnice, predvsem betičaste prašnice, postrežemo jih tako kot sir s poprom in soljo.

Kako si lahko naredimo sadni jogurt, brez raznih »aditivov«, kot osvežilni posladek?
V navaden jogurt zamešamo nekaj sesekljanih svežih listov melise in potresemo s svežimi sadeži (jagode, maline, ribez, borovnice, robide, brusnice).  Dobro premešamo (lahko tudi zmiksamo) in uživamo.

Naj na koncu še enkrat poudarimo.  Uživajmo le  res svežo, surovo in nepredelano hrano, ki naj bo izključno trajnostne in  lokalne pridelave, saj strupov v »industrijskih živilih« s surovim prehranjevanjem ne bo možno odpraviti. Naj vas tukaj ne zavedejo razne oznake EKO, tudi v eko pridelavi so dovoljeni »strupi« (razna gnojila in škropiva), tudi EKO solata iz Nizozemske ali Španije je tretirana z uporabo kemije, najmanj zaradi transporta in obstojnosti. Uporabljajte le dobrote lastne pridelave ali poznanih lokalnih pridelovalcev ter biodinamičnega kmetovanja.

Surova hrana je tudi trajnostna in okolju prijazna saj ni pakirana in za njeno pripravo ne porabimo veliko energije. Ker mora biti lokalna tudi ni transporta in embalaže, ni pakirana v pločevinke ali plastiko, kar posledično pomeni  zmanjšanje vnosa škodljivih kemikalij.